Prve manipulacije z genskim inženiringom z mikroorganizmi, rastlinami in živalmi so se začele pojavljati v poznih sedemdesetih in v začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Lahko bi označili, da je bila biologija do pred 20 leti pasivna znanost, ki je le opazovala in beležila procese v naravi, sedaj pa se je prelevila v znanost, ki ji je dana moč, da na hitro spreminja naravne vzorce; tiste vzorce, ki so se počasi utrjevali milijone let in nam omogočajo sedanjo raven spoznavanja obličja življenja. S tem ko rekombiniramo nove kombinacije – prav za to tudi gre pri genskem inženiringu – dobimo nove organizme z novimi lastnostmi, med katerimi pa je na žalost le del želenih, medtem ko o drugih lastnostih novo nastalega organizma ne vemo skoraj ničesar, saj jih je zaradi kompleksnosti obnašanja v živem okolju skoraj nemogoče predvideti, še manj pa raziskati. Spremenljivk v živem dinamičnem poskusu je navadno ogromno, znanstveni poskusi pa so okrnjeni le na nekaj izbranih. A kljub temu, da je od prvega gensko spremenjenega organizma preteklo komaj nekaj desetletij, so se ta že po letu 1990 množično pojavljala ne le v zaprtih laboratorijih, ampak so ti že osvajali ameriške prehrambene police, prav tako pa so bili še v večji meri prisotni v živalski prehrambeni verigi. Po letu 2000 so se še bolj razširili in z gensko spremenjenimi semeni so velika trgovska združenja prav odlično služile, četudi po novejših raziskavah in po pričevanju kmetov, ki so že poskusili sejati gensko spremenjena semena, niso izpolnila obljubljenega in pričakovanega.

Ker prav zdaj v Sloveniji in tudi po vsej Evropi potekajo priprave na komercialno gojenje gensko spremenjenih rastlin oz. organizmov z željo, da bi ta pričela svoj množični osvajalski pohod, je prav, da smo o njih dovolj dobro poučeni, saj se bomo na podlagi tega lažje odločili, ali jih v resnici želimo sprejeti z odprtimi rokami, ali pa bi bilo morda bolj smiselno, da do njih zavzamemo skeptično stališče in pustimo času čas. Torej se nam obetajo pomembni premiki na zakonodajnem področju tako v Sloveniji kot tudi v Evropi, saj tudi Evropa še nima izoblikovanega enotnega stališča o ravnanju z GSO.

Odziv Evrope na prihod GSO
Evropa je prve pomisleke o GS-hrani izrazila že leta 1998, ko so bile narejena prve resne študije o negativnem vplivu uživanja takšne hrane. Med prve raziskovalce o varnosti takšne hrane vsekakor sodi Anglež, dr. Pusztai, ki je omogočil britanski javnosti, da se seznani z izsledki njegove študije o poskusu na podganah, ki so bile hranjene z GS-krompirjem. Šlo je za poskus, pri katerem so v krompir vstavili gen lešnika, zaradi česar bi imela nova transgena rastlina sposobnost proizvajati beljakovine, imenovane GNA lektina, ki ima insekticidni učinek. Lektin sicer dokaj pogosto najdemo v rastlinskem svetu, vendar pa so lahko večje količine lektina brez termične obdelave toksične za sesalce. Zakaj je ta lektin v krompirju škodljiv, v lešniku pa ne, bom razložila kasneje. Leto zatem je Evropska unija odreagirala s sprejetjem moratorija na gojenje GSO, ki ga je sprožila Avstrija, ko je že pred nekaj leti prepovedala uvoz GSO. Žal je bilo lobiranje s strani biotehniške industrije iz neevropskih držav (ZDA, Kanada, Avstralija, Argentina, Čile, Urugvaj) premočno in je povzročilo propad pogajanj o biološki varnosti hrane. V januarju 2000 je kljub vsem večjim političnim pritiskom z drugih celin prišlo do sporazuma, znanega pod imenom Kartagenski protokol, v katerega sta se med 103 držav vključili tudi Slovenija in Hrvaška (Srbija se zanj ni odločila in je raje prepovedala uvažanje GS-semen, zlasti s poudarkom na gensko spremenjeni soji). Ratificirali smo ga tri leta kasneje, in sicer 11. septembra 2003. Kartagenski protokol dovoljuje »princip previdnosti« in državam omogoča pravico, da zavrne uvoz GSO, če sumi na tveganje in oporečnost proizvoda, okuženega z GSO. Sicer so se prve genetsko spremenjene rastline v komercialne namene začele sejati že leta 1994 s pričetkom vpeljave paradižnika »FlavrSavr« v Ameriki, ki je naredil pravo revolucijo v kmetijstvu z globalnimi spremembami. Evropo je požeta gensko spremenjena soja in koruza dosegla dve leti kasneje (1996) in od takrat naprej so se v Evropi začela pojavljati gibanja proti GSO. S tem so tudi javnosti ponudile možnosti za obveščenost o negativnih posledicah uživanja takšne hrane, tako za ljudi kot tudi za živino.

Še nekaj novejših statističnih podatkov. V letu 2006 je bilo v svetovnem merilu posejanih 90 milijonov hektarov gensko spremenjenih poljščin. Gojilo jih je okoli 8,5 milijonov kmetov v 21. državah. Največji delež jih goji Amerika, sledi Argentina, Brazilija, Kanada in Kitajska. Pravkar se soočajo s hudimi posledicami - od problema pomorov čebel, kjer je uradni vzrok še trenutno neznan, do prenosov vstavljenih genov na sorodne divje rastline. Še vedno je najpogostejša transgena rastlina, ki se uporablja v tržne namene, soja in zavzema 60 % vseh površin, posejanih z GS-rastlinami. Sledijo ji koruza, paradižnik, bombaž, oljna ogrščica in sončnica. Izmed najpogostejših lastnosti, ki jih vgradijo v rastline, izstopata dve, in sicer omogočena odpornost na herbicide ter odpornost na insekte s pomočjo vgrajenega gena za sintezo Bt-toksina.

Slovenija in GSO
V Sloveniji smemo od junija 2003 govoriti o bio-regiji, ki vključuje organske kmetije treh držav, kjer naj ne bi bilo prostora za sajenje gensko spremenjenega semena. Zraven Slovenije v to območje brez GSO spadata še južni del Avstrije in severno-vzhodni del Italije. Bio-regija Alpe-Adria je bila ustanovljena na pobudo Zveze ekoloških kmetov Slovenije in vsekakor pomeni korak naprej pri ozaveščanju, da so GS-rastline skrb vzbujajoče in se jim splača posvetiti našo pozornost tako na političnem področju, z zakonodajo in s strogim nadzorom uvoza semen in hrane, kot tudi z vsesplošnim ozaveščanjem množic o posledicah sajenja gensko spremenjenih semen ter uživanja transgene hrane. Seveda bodo tukaj ključno vlogo odigrali tako kmetje kot tudi potrošniki hrane. Njihova moč leži predvsem v možnosti jasne opredelitve, kakšno hrano želijo v resnici jesti. Uspeh je odvisen predvsem od tega, ali se bodo znali iztrgati vplivu velikih trgovskih združenj, katerih edini cilj je zaslužiti kar največ v najkrajšem možnem času, neozirajoč se na rušilne, uničujoče posledice njihovega delovanja.

Da se stvari premikajo, priča tudi odklonilno stališče nekaterih slovenskih živilsko-proizvodnih podjetij, kot so na primer Žito, Kolinska, Pivovarna Laško, Fruktal Ajdovščina, ki potrošnikom zatrjujejo, da ne uporabljajo gensko spremenjenih sestavin. Prav tako tudi trgovine na drobno (Mercator, Interspar, Era in Tuš) zagotavljajo, da se oskrbujejo le z negenskimi živili in to dokazujejo z vzorčnimi, naključno izbranimi izdelki iz njihove blagovne znamke, ki jih laboratorijsko pregledajo. V slovenskem prostoru se počasi ozavešča tudi prepričanje, da je treba biti pozoren tudi na trgovanje semenskega materiala.

Evropska uredba o sledljivosti in označevanju gensko spremenjene hrane
Ta uredba je bila sprejeta novembra leta 2003 in je pomembna zaradi tega, ker zagotavlja sistem trgovanja z GSO, ki omogoča sledljivost živil »od vil do vilic«. S pomočjo takega sistema imamo lažji pregled nad samo proizvodnjo z GSO kot tudi nad njegovo distribucijo, prav tako pa omogoča lažji nadzor in proučevanje vpliva GSO na okolje.

Prav tako morajo biti živila, ki vsebujejo večji delež od 0,9 % okuženega z GSO, označena kot gensko spremenjena, kar pa na žalost ne velja za meso in mesne izdelke ter mleko in mlečne izdelke goveda, krmljenega z GS-krmo. V praksi to pomeni, da kot kupci nimamo izbire med mlekom goveda, krmljenega z negensko koruzo, in mlekom goveda, krmljenega z gensko spremenjeno sojo ali koruzo, na primer.

Tudi v ekološki hrani ostaja dovoljena meja GSO 0,9 %, ne da bi bilo potrebno o njegovi prisotnosti obvestiti kupce. Vrednosti pod 0,9 % so »slučajne« oziroma tehnično neizogibne. Ta odločitev, ki je bila sprejeta letos, je razjezila mnogo okoljevarstvenih skupin, ki trdijo, da bo evropska vlada postavila teh 0,9 % za dopustno mejo za GSO onesnaženje, in jih ne bo upoštevala kot »odbijač« proti slučajnemu onesnaževanju.

V Ameriki je 70 % hrane že gensko spremenjene
Ker pri nakupu naletimo na raznovrstna živila, ki vsebujejo razne dodatke, kot na primer sojino moko, olja iz soje, pogost je tudi sojin lecitin (na seznamu sestavin se pojavlja tudi kot E 471 ali tudi kot emulgatorji E 322, E 472, E 472b, E 472e, E 475) in razni izvlečki koruze (srečamo ga pod imeni: škrobov sirup, fruktozni sirup, koruzni sirup, dekstroza, glukoza, fruktoza, maltoza), smemo upravičeno trditi, da je GS-hrana zelo razširjena, če ni že skoraj neizogibna v predelanih prehrambenih živilih. Ocenjuje se, da je 70 % hrane v Ameriki prišlo v stik z gensko spremenjenimi sestavinami, kar pa je že skrb vzbujajoče.

Zakaj pomisleki o sejanju GS-semen?
Kljub temu, da nas nekateri vztrajno prepričujejo s skoraj sanjsko povečanimi hektarskimi donosi GS-poljščin in z zatrjevanjem, da bi bilo z njimi možno premagati vse bolj naraščajočo lakoto na svetu, ali da bi s to novo tehnologijo lahko oplemeniti naš vsakdanji jedilnik, menim, da je zelo neodgovorno slepo verjeti takim neutemeljenim obljubam. Kmetje, ki so že posadili GS-semena, poročajo iz lastnih izkušenj, da imajo GS-rastline slabšo kaljivost semen, v daljšem obdobju pa je možno opaziti tudi upadanje vitalnosti rastlin. Težave se pojavljajo tudi pri opraševanju ali prenašanju cvetnega prahu na gensko čiste in divje rastoče rastline. Navadno so GS-rastline tudi veliko bolj agresivne od svojih gensko čistih vrstnic in ni izključujoče, da bomo začeli govoriti celo o invaziji GS-rastlin v naravnem ekosistemu. Prav tako je mogoče, da bi rastline, ki so z gensko tehnologijo postale odporne na herbicide, to odpornost zaradi prenosa gena na odpornost prenesle na plevelne sorodnike, s čimer bi vsa biocenoza na poljih postala odporna na herbicide. Težava se pojavlja tudi pri rastlinah, ki imajo vgrajen gen za proizvodnjo sinteze Bt-toksina, toksičnega za insekte. Mogoče je tudi, da bodo žuželke sčasoma razvile odpornost na GS-rastline z vstavljenim genom za sintezo Bt-toksina, zaradi česar bo ogrožena učinkovitost obstoječih naravnih Bt-insekticidov, ki se jih uporablja predvsem v ekološkem kmetijstvu. V praksi to pomeni večjo uporabo vseh vrst insekticidov in kopičenje Bt-toksinov v okolju. Njihov vpliv na živi svet je dokaj nepreučen.

In še ena od verjetnih razlag, zakaj je lektin v krompirju škodljiv, v lešniku pa ne.
Mogoče je predvidevati, da je z veliko verjetnostjo prišlo do spremembe ob prenosu gena v gensko manipulirani krompir. Genetski zapis namreč ni tako stabilen, kot so sprva predvidevali. Gen, ki je bil umetno vnesen v nek organizem, lahko še dodatno destabilizira celotni dedni zapis. Od tu naprej pa se težave kar vrstijo, saj enostavno ni mogoče predvideti vseh možnih posledic. Nekatere so lahko tudi katastrofalne.

Aprila letos je potekala Mednarodna konferenca o regijah brez GS, biotski raznovrstnosti in razvoju podeželja, na kateri se je zbralo okoli 300 predstavnikov evropskih regij, ki so se že razglasile za območja brez GSO. Ocenjuje se, da je v Evropi regij brez GSO že čez 230 ter več kot 4 500 mest in občin. Tudi v Sloveniji je mogoče opaziti takšen trend in težnjo po ustanavljanju območij, kjer se ne bi sejale genetsko spremenjene rastline. Med prvimi občinami, ki so sprejele to deklarativno izjavo, je občina Domžale, ki se je zavezala, da tistim, ki imajo v rabi oziroma upravljanju njena zemljišča, ne bo dovoljevala gojenja gensko spremenjenih organizmov na teh zemljiščih. Sledile so jim še ostale in jih je sedaj skupno že okoli 21. Več o tem si lahko ogledate na internetni strani: www.itr.si.

Martina Gajšek –
za boljšo informiranost o gensko spremenjenih rastlinah

Viri:
KRUSZEWSKA, Izza. Is the Market driving GMOs out of the region? Oktober 2003.
SLABE, Anamarija. Okoljski vplivi GSO in predstavitev dejavnosti ITR na področju GSO. Julij 2007.
JOŠT, Matijan. Intelektualni izazov tehnologije samouništenja.
Brošura Ne(gensko)skrbno nakupovanje. Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije.
www.theecologist.org