Geografija
Kočevsko ozemlje se razprostira ob južnem robu Slovenije, že na njenem stičišču s Hrvaško, ob kolenu Kolpe nad Kostelom. To je tisti del Slovenije, na katerem so do leta 1941 bolj ali manj strnjeno kot narodno mešan otok sredi Slovencev prebivali nemški prebivalci. Nahaja se v območju dolenjskega krasa ter ne predstavlja v svoji celoti nikakršne zaključene geografske enote. Na Kočevskem kaže rastlinstvo v glavnem značaj srednjeevropsko (ali baltsko-) sibirske flore. Prevladujejo bukev, jelka in smreka.

Zgodovina
Grof Oton Ortenburški je v 30. tih letih 14. stoletja na kočevsko pripeljal predvsem Nemce iz Koroške in Južne Tirolske (iz posesti Ortenburžanov). Naseljeval jih je zaradi gospodarskih potreb, ker si je s tem povečal dohodek, saj so mu morali dajati desetino. Kolonizacija od zunaj naj bi se zaključila do leta 1400. Potem se je vršila počasi notranje, ko so se sinovi, ki niso dedovali, selili in krčili gozd, vse do 20. stoletja. Poslednji vojvode kočevski so bili Auerspergi. Kočevarji¹ so (do leta 1939) poselili 178 (po nekaterih virih 177) vasi in torej živijo na Kočevskem že okoli 670 let. Od leta 1469 naprej so Kočevsko plenili Turki pa tja do 17. stoletja. Zaradi tega se je začelo tudi razseljevanje iz Kočevskega. Da se Kočevarji ne bi izseljevali, so dobili krošnjarsko pravico (svobodna trgovina s suho robo, živino in platnom), kar jih je še bolj ločilo od slovenskih prebivalcev. Na Kočevsko pa so se naseljevali tudi Uskoki², predvsem v 16. stoletju in se mešali z obstoječim prebivalstvom. Kočevarji so se kasneje po letu 1853 začeli izseljevali tudi v Ameriko, po prvi svetovni vojni so se izseljevali tudi zato, ker so prišli pod Jugoslovansko oblast. Opuščali so kmetije in zemlja se je zaraščala. Kočevsko je sredi aprila 1941 zasedla italijanska vojska, zato je nacistična oblast izvedla preselitev nemškega prebivalstva. Takrat je po lastnem štetju na Kočevskem živelo 12.498 Nemcev. Njihova skupna posest pa je znašala 47.528 hektarjev. Lastnino preseljencev je kupil italijanski zavod za nepremičnine Emona. Kočevarji so se začeli odseljevati novembra 1941 pa do januarja 1942. Zapustiti so morali vse nepremičnine in dve tretjini živine, njihove vasi in zaselki so ostali večinoma prazni. Na tem območju je ostalo le še okoli 6500 ljudi (od tega okoli 600 Nemcev, katerih večina je prebegnila kasneje, po vojni so ostali res redki). Med vojno so predvsem Italijani požgali ogromno hiš in uničili cele vasi, da bi partizanom odvzeli možnost naselitve v njih. Po vojni si je Komisija za upravo narodne imovine (KUNI) prizadevala za obdelovanje zemlje. Zaradi praktičnosti so skušali polja obdelovati kolektivno, le tam, kjer to ni bilo mogoče, naj bi jih oddali v obdelavo posameznikom. KUNI je bila pristojna tudi za uporabo in razdeljevanje lesa. Dovolila je tudi uporabo opuščenih emonskih hiš. Premoženje Emone je nova oblast zaplenila in je prešlo v državno last. Danes vprašanje morebitnega vračila zaplenjenega imetja kočevskim Nemcem urejata predvsem zakon o denacionalizaciji in odločba ustavnega sodišča. Na Kočevsko so po vojni prisilno naselili iz obmejnega pasu Gorenjske in Štajerske ter Prekmurja nekaj sto družin. Tu so se za stalno naselili tudi nekateri sezonski delavci... O obnovi zapuščenih vasi država ni razmišljala, nameravala je načrtno kolonizirati Kočevsko, vendar se je kasneje premislila. Od 177 naselij je bilo 112 uničenih in jih danes ni več ali pa sta ostali naseljeni le ena ali dve hiši. Kraj, kjer je stala vas, razpoznamo običajno samo še po sadnem drevju, nad katerim vedno bolj prevladuje nasilen gozd ter po ostankih vodnjakov. Kočevski Rog je s svojimi globokimi brezni omogočal tudi skrivne množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov, s čimer je Kočevska še danes ožigosana.

Naselja
Na Kočevskem ločimo naselja po prvotni poselitvi z ozirom na poreklo kolonistov v tri vrste: v prvotno čisto slovenska, v že od začetka mešana naselja in v že prvotno čisto nemška. Slovensko prebivalstvo je bilo vedno pod nemškim na družbeni lestvici, ti so bili vedno premožnejši. Kočevarji so imeli bolj razkosana posestva in živeli v večjih naseljih kot slovenski prebivalci. Razložena naselja, za katera so značilni redko posejani domovi, so večinoma na JV. Zaselki z 2-10 hiš so danes (1981) že v veliki meri opuščeni, pred drugo sv. vojno pa so bili eno od poglavitnih naselbinskih oblik. Medtem ko so zaselki pogosto gručasti, je za vasi značilen predvsem sklenjen obcestni tip, kjer so hiše obrnjene z ožjo stranjo pravokotno proti cesti, gospodarska poslopja in zemljiške poljske parcele pa so razporejene v vzdolž osi hiš. Taka so vsa bivša kočevarska naselja. Središčnih vasi je manj, še manj pa gručastih.

Gospodarske dejavnosti
Velika večina prebivalcev Kočevske se je preživljala s kmetijstvom. Med agrarnimi panogami je prevladovala živinoreja. Poljedeljstvo je bilo namenjeno zasebnemu preživljanju, gojenje poljedeljskih kultur pa je bilo primerljivo z drugimi deli Slovenije. Razmeroma dobro je bilo razvito sadjarstvo, vinogradov je bilo malo, več je bilo čebeljarjenja. Na Kočevskem do druge svetovne vojne razen rudnika premoga in tekstilnih tovarn skoraj ni bilo indrustrijske tradicije pa še ta je bila vsa v Kočevju. Razvita je bila mala obrt in pa lesarstvo (oglarjenje je bilo najbolj razvito na Kočevskem). Predvsem, ko je leta 1857 začel voziti vlak do Trsta, je narasla cena gozdu in se je lesarstvo močneje razvijalo.

Posestva
Kočevska kmečka posestva so pred 2. svetovno vojno spadala med večja. Največji del posestev je obsegal gozd, na drugem mestu so bili pašniki in travniki in na tretjem poljedelska tla. Ornih tal je bilo na vsem Kočevskem pred 2. svetovno vojno le 7, 56%. Že leta 1939 je bilo na Kočevskem dve tretjini neobdelanih njiv, katere je prerašča redka trava. Mnogo pašnikov in gorskih travnikov pa je bilo poraslih deloma ali že popolnoma z grmovjem in trnjem.

Hiše
Na Kočevskem se prepletajo tipi vzhodnoslovenske, predvsem belokranjske hiše, osrednje dolenjske, alpske, škofjeloško-cerkljanske in dimnice. Večino predvojnih hiš je eno in dvonadstropnih, ob glavnem trgu so zidane strnjeno. Starejše hiše na Kočevskem so bodisi kamnite ali pa na pol ali čisto lesene (iz tesanih brun, še pogosteje pa iz desk, ki so na zunanjih stenah obite z letvami in ometane). V hribih prevladuje les, v nižjem svetu pa kamen in opeka. Po obliki lahko hiše razdelimo v: vrhlevne (hlev in klet v pritličju sta zidana, vhod v stanovanjske prostore v 1. nadstropju po stopnicah in lesenem »ganku«), visokopritlične (hiše, zidane v bregu, kjer je v nižjem nivoju vhod v klet, v višjem pa stanovanje) in pritlične. Stare kočevske hiše so imele vežo z ognjiščem ter na eni ali obeh straneh veže razporejene sobe. Kuhinjski prostor je bil ločen od veže z obokom, izpod katerega je na verigi visel kotel. Sobe so ogrevali z zidanimi lončenimi pečmi. Skozi vežo se je prišlo na lesen hodnik na dvoriščni strani hiše. Med obema vojnama so bile z opeko krite le strehe premožnejših podeželskih hiš, bodisi z žgano ali s cementno opeko, revnejše pa z deskami, skodlami ali s slamo. Značilna kritina kočevskih hiš so bile skodle in deske. Gospodarske stavbe so s stanovanjsko hišo sestavljale gručast dom, stegnjen dom, hišo na vogel, dom v pravokotniku ali celo »na ključ«.

Zanimivosti
Posebno povezanost med kraji je povzročalo pomanjkanje vode, ki je bilo zaradi kraškega terena pogosto. Zaradi kraških tal in pomanjkanja studencev še danes v mnogih vaseh in zaselkih zbirajo kapnico ali talno vodo. Do druge svetovne vojne so imele vasi tudi skupne pašnike, srenjski gozd. Poleg slovanske značilnosti zadrugarstva³ je bilo na Kočevsekem tudi županstvo. Na Pugledu je pred 2. svetovno vojno prenehal delati mlin na veter. Značilnost kočevskega so tudi Cigani, ti so se predvsem pozimi naseljevali pred jamami pri Željnah (1939). Gozdovi so predstavljali zaščito proti Turkom, zato jih niso smeli sekati. Če so te zalotili, so ti pobrali vso premoženje, če ga nisi imel so ti odsekali desno roko ali pa si moral za vedno pokoro delati gospodu.

Jedro kočevskega vprašanja leta 1939
Dr. Jože Rus piše, da so Kočevarji redek primer človeka, ki mu ni mar rodne zemlje, ker z njo prekupčujejo. Njihova posest postaja čedalje bolj mrtva in brez koristi ne le za tvarne interese samega kočevstva, temveč sploh vsega človeštva, je leta 1939 napisal v članku za Kočevski zbornik. »Slovenski delavec se od rodne grude na kmetih noče nikoli popolnoma odtrgati. Vedno sili zopet nazaj v vas in pozna le eno, najvišjo željo: pridobiti si kos zemlje ter si postaviti lasten dom. Skrajni čas je, da se lotimo pravega jedra, to je gospodarskih vprašanj, zlasti tega, da priskrbimo našemu ljudstvu zemlje,« prav Rus (1939 :173): »Drugi narodi si prisvajajo kolonije, mi pa naj bi doma pustili aklimatizirane naše ljudi stradati – ob polnem loncu«. Teja Hlačer


VIRI IN LITERATURA:
Baš, Angelos, ur. 2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ferenc, Mitja 2005 Kočevska, pusta in prazna: nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi Nemcev. Ljubljana: Modrijan. Simonič, Ivan 1939 Kočevski zbornik: razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana: Družba sv. Cirila in Metoda. Šmitek, Zmago 1981 Občina Kočevje: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Folozofske fakultete.