O zgodovini in posledicah vzgojnih prijemov v preteklih stoletjih. Nekaj osveščujočih podatkov, ki jih je vredno vedeti, da ne bi tudi sami ponavljali istih napak in obračali pogleda stran, ko jih vidimo v svoji okolici, češ, saj to ni moja stvar.

»Za otroško dušo je povsem naravno, da želi imeti svojo voljo, zato je nepravilno vzgojo iz prvih dveh let kasneje težko popraviti. Prednost zgodnje mladosti je v tem, da je takrat možno uporabiti pritisk in prisilo. Po mnogih letih otroci pozabijo na vse, kar se jim je zgodilo v ranem otroštvu. Če lahko takrat zlomite njihovo voljo, se nikoli kasneje ne bodo spominjali, da so jo kdaj imeli, zato neobhodna ostrost ne bo imela resnih posledic.« (J. Sulzer, 1748) (Moj poudarek.)

Ali dejansko nima resnih posledic, kot pravi Sulzerjev citat iz starega vzgojnega priročnika, je vprašanje, ki ne potrebuje mojega odgovora; kdor je seznanjen z osnovnimi pojmi psihologije (ali kdor je odrasel v eni izmed milijonov bolj ali manj nasilnih družin), ve, da so posledice zelo resne. Kar je bilo storjeno eni generaciji, je ta prenašala naprej. Tako lahko skozi zgodovino spremljamo primere nasilja nad otroki, ki bi se nam danes zdeli pošastni, takrat pa so bili običajen del vsakdanjika.

Ponekod v stari Grčiji so ubijali novorojenčke, zlasti dek­lice in bolne dečke, zato je bilo ponekod moških celo štirikrat več kot žensk. Incest in pedofilija sta bila povsem normalna; rimski zgodovinar Plutarh je napisal dolg esej, v katerem govori o primernih gostih, katerim naj oče ponudi sina za spolne odnose. V Afriki in na Bližnjem vzhodu posvečeni možje (ali celo matere) deklicam še danes odrežejo klitoris, da ne bi mogle uživati v spolnosti. V Evropi je pod vplivom protestantske doktrine od 16. do 19. stoletja prevladovalo prepričanje, da otroci nosijo v sebi zlo, ki ga je treba zatreti, in sicer s strogo vzgojo, kar je pomenilo, da so jih vsak dan pretepali. Vzgojni priročniki svetujejo: »Ne varčujte s pretepanjem«, »Kdor ljubi, kaznuje«, »Šiba novo mašo poje.« John Eliot je leta 1678 napisal: »Ne prikrajšajte otroka za grajo, saj ga pretepanje s palico ne bo ubilo, temveč odrešilo njegovo dušo pekla.« Inherentno zlo v duši otroka je bilo treba z nasiljem pomendrati in ga nadomestiti s krepostjo, moralnostjo, ki jo prinašajo božji (in kasneje) človeški zakoni.

Šele v zadnjih desetletjih so psihološko-zgodovinske študije raz­krile grozljive posledice takega pristopa k vzgoji; po mnenju nekaterih psihologov je to vzrok za vse nasilje, ki se je dogajalo v preteklosti in se dogaja še danes – za vojne, kriminal, terorizem, zlorabe, zasvojenost. Problem pri razumevanju razsežnosti takega nasilja sta prikrivanje in nesenzitivnost ljudi. Že grobo nasilje ni povsem odkrito očem povprečnih ljudi, marsikaj ostane v zaupnih datotekah ali pa je tako daleč od nas, da se nas ne dotakne. Mediji vsako desetletje poročajo o pedofilskih škandalih v cerkvah, v šolah, vrtcih, sirotišnicah … Teh nekaj primerov, ki pricurlja v širšo javnost, pravzaprav samo nakazuje na dejansko razsežnost pedofilije in sploh zlorabe otrok v svetu.

Znano je, da tisoče indijskih, pakistanskih, kitajskih in indonezijskih otrok, namesto da bi hodili v šolo, za ugledna mednarodna podjetja ročno izdelujejo športne rekvizite, kot so žoge, teniški copati ipd. Ocenjuje se, da je za različna dela v manj razvitih državah po vsem svetu izkoriščanih dvesto petdeset milijonov otrok. Se vam zdijo ti podatki strašni? Dejansko se bodo naši potomci verjetno enako zgražali nad današnjim odnosom odraslih do otrok, kot se mi zgražamo nad groznim odnosom v zgodovini in zato ne vidimo problemov, ki nam stojijo pred nosom. Primerov je na stotine, veliko hujših kot si mislimo.

Toda glavna težava ni sama zloraba, temveč nesenzitivnost ljudi. Ta se še toliko bolj izraža v okviru ožje in širše družine – mnogi zlorabljajo lastne otroke, pa se tega niti ne zavedajo. Nasilje za družinskimi vrati je težko zaznati in ukrepati proti njemu, saj je družina sveta in nedotakljiva, razen v primeru izrazitega nasilja. Za ozaveščanje ljudi skrbijo nekateri državni in društveni izobraževalni programi ter zaupni telefoni, vendar vsekakor premalo. Če hočemo prekiniti začarani krog, bi morali pari, preden se odločijo za otroka, v precejšnji meri pospraviti svojo klet, svojo podzavest, sicer bodo otroku tudi nehote naredili marsikakšen duševni vozel.

Otroka bi lahko primerjali z zapleteno matematično enačbo – če na začetku računa naredimo napako (ali celo več napak), bo rešitev napačna ali pa se bo račun nekje ustavil. Ustavi se ponavadi takrat, ko je otrok že odrasel in ga mora potem sam končati. Ne spomni se začetnih korakov, ki so jih zanj naredili starši, nadaljevati mora tam, kjer so ga pustili, družba pa od njega brezkompromisno pričakuje rezultat: učinkovitost, uspeh, srečo, razgledanost, bogastvo … Izgubljen je, negotov, ne ve, kam naj se obrne, česa naj se loti. Enačba se je ustavila in če nekako ne ozavesti in popravi napak, ki so bile narejene na začetku računa, ga ne bo mogel izpeljati naprej. Težko bi našli koga, ki je vzgojen povsem brezhibno, vendar že obstajajo starši, ki se zavedajo, da so pri vzgoji naredili napake, in se jih kasneje trudijo izgladiti z odraslim otrokom. A take svetle izjeme so redke. Večina staršev se drži intuitivnih vzorcev o vzgoji, ki se jim zdijo pravilni po njihovi presoji in izkušnjah, kar še zdaleč ne pomeni, da so. Ko (če) se otrok nekega dne zave posledic vzgojnih napak, pa starši razumejo pritožbe in obtožbe kot znamenje nespoštovanja vsega dobrega, kar so mu dali – torej je na koncu spet otrok glavni krivec! Nič čudnega, da je neki pisatelj ironično dejal: »Materinska ljubezen je nedaven zgodo­vinski dosežek in ne prirojen nagon.«

Družinski domovi še zdaleč niso samo topli in varni – v njih je več nasilja, kot bi rekli na prvi pogled; ne le spolne zlorabe, fizičnega trpinčenja in grobega psihičnega znašanja nad otroki, že »blag« pritisk na kot glina mehko mlado psiho ima lahko hude posledice. Psihologinja Alice Miller v eni svojih knjig navaja primer mlade družine, ki jo je srečala v parku. Oče, mati in nekajletna hči so se ustavili pri prodajalcu sladoleda in starša sta si kupila lučki. Punčka je hotela eno tudi zase, a sta ji rekla, da ne sme, ker je prehlajena. Zajokala je in prosila za lučko, vendar sta bila starša odločna. Obrnila sta se in se odpravila naprej, deklica pa je ihte capljala za njima. Ko je oče polizal sladoled do konca, se je sredi pogovora z ženo obrnil k hčerki, ji dal paličico in šel naprej. Deklica je okamnela gledala predmet v ročici in goltala slino. Potem je dvignila pogled in stekla za staršema. Je to nasilje nad otrokom? Prepoved sladoleda mogoče ne, popolna brezobzirnost do njegovih čustev pa vsekakor.

Starši prenašajo na potomce to, kar so se v otroštvu »naučili« od svojih staršev. Prav s takim pritiskom oz. prisilo, ki ga omenja Sulzer v citatu na začetku, se prenašajo v naslednjo generacijo iracionalna prepričanja, norme, socialne dogme, obredi, čustveni vzorci. Še danes je o napakah v vzgoji težko govoriti, saj ni spodobno vtikati nosa v tuj zelnik. Svoj intimni krog ljudje ljubosumno varujejo; če se jim v javnosti zgodi kak vzgojni »zdrsljaj«, pa dajo drugim jasno vedeti, da vmešavanje ni zaželeno. Lahko beremo knjige, gledamo filme ali dokumentarne oddaje, ne smemo pa tega videti v stvarnem življenju. Pa naj še kdo reče, da so tabuji stvar primitivnih skupnosti iz daljne preteklosti. Mediji vsakih nekaj let pretresejo javnost s poročili o epidemijah smrtnih bolezni, kot so AIDS, antraks, malarija, hepatitis, bolezen norih krav in zloglasni SARS, redkokdaj pa se na straneh časopisov pojavi članek o bolezni norih ljudi, ki že stoletja terja največ žrtev pri najbolj ranljivem delu prebivalstva, pri otrocih.


Nekateri spletni viri:
http://www.psychohistory.com/htm/05_history.html
http://www.ilo.org/public/english/bureau/inf/magazine/25/sialkot.htm
http://www-personal.umich.edu/~lormand/poli/nike/nike101-4.htm